»Telo občinstva postane posrednik, ki povezuje virtualni svet, ki ga občinstvo vidi skozi VR-naglavno opremo, in fizično realnost, ki jo čuti, sliši in voha.«
»V nasprotju z Rendez-Vous (2018) sta zasedba in občinstvo, tisto z naglavno opremo, potopljena v čisto virtualnost, ne vsakdanjost, stroge, vseeno igrive samostojne koreografije, iz katere vznika interaktivnost ...«
»Je padec v praznino, sekunda popolne negotovosti, je trenutek, ko narediš korak, da bi stopil na oder. To je stanje zamaknjenosti, ki nam omogoča imaginarno potovanje v času. Tja, od koder lahko zavestno dostopamo do podrobnih fragmentov lastnih izkušenj, ki jih naša preteklost pogosto ljubosumno varuje v nezavednem, da bi našli ravnovesje, v katerem lahko v svoji krhkosti domnevamo, da je to, kar nam je v določenem obdobju pomenilo neuspeh, neodtujljivi del naše sedanjosti. Morda nas prav ta trenutek najbolj približa temu, k čemur smo vedno stremeli.«
